V soboto, 6. februarja, je v Domu kulture v Lenartu potekala proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. V kulturnem programu so nastopili: KVINTET BRATOV SMRTNIK,  KRAMBERGER MATIJA, NIKO PESERL, BLAŽ TROBAS – TRIO TROBENT, GLASBENA ŠOLA LENART, mentor Simon Štelcer, ANJA KOŽUH, harfa, TRIO GLISSANDO. 

Slavnostna govornica je bila Janja Vidmar, ki je ob tej priložnosti povedala: 

"Spoštovani gospod župan, spoštovane Lenarčanke in Lenarčani, spoštovani gostje,
Naj vam poslušanje teh besed lajša misel, da je kulturni praznik samo enkrat na leto. Pa še takrat je dela prost dan.
Slovenci smo edini narod na svetu, ki en dan v letu od zore do mraka pa spet do zore tudi uradno častimo kulturo. Od nekdaj so se v kriznih časih ljudje radi obračali k pisateljem – komu bi sicer lahko zaupali? Bogu? Najprej smo potrebovali Trubarja, da nam je priboril jezik, v katerem se je bilo mogoče obrniti nanj. Cesarju? Naka, če nismo hoteli biti ob funt mesa s hrbta. Pravzaprav cesarju sploh ne! Recimo, nemški cesar Friderik II. je dajal dojenčke v nego dojiljam, ki so smele skrbeti izključno za njihovo telesno počutje. Zaviti v štruco, so tako v sobanah s trdno zapahnjenimi okni, da jim ne bi škodil svež zrak, konzumirali neznanske količine mleka, po cesarjevem navodilu jim dojilje niso izkazovale nobene naklonjenosti, med dojenjem niso nikoli odprle ust, jih ogovarjale ali pocrkljale. Cesar je hotel namreč na živ in neposreden način ugotoviti, kateri jezik je prajezik. Otroci pa se niso razvijali ne telesno ne duševno in so vsi pomrli. In že smo pri jeziku, ki je v vseh oblikah komunikacije že od pamtiveka konstanta, ki nas združuje. Izmed vseh človekovih potreb je potreba po izražanju ena natrdovratnejših: od prvih neartikuliranih glasov jamskega človeka do sosedovega vpitja, kadar na njegovo okensko polico cankne kaplja z vaših pravkar zalitih rož. Jezik nam daje legitimnost, nas zavezuje v kolektivnost z drugimi in nas hkrati odteguje od njih.
Toda počakajte, nadalje, komu še bi lahko zaupali naši ljubi predniki? Sosedu? Najprej smo potrebovali Trubarja, nakar še Prešerna, z njegovim zagotovilom v Zdravljici, da sosed mejak pomeni bistveno manjšo nevarnost od samega vraga. Kajti kot je znano, pri nas ne gre zgolj za pobožno željo, naj sosedu crkne krava, temveč za gorečo prošnjo, naj raje crkne sosed, da bomo lahko njegovo kravo obdržali. K sreči je kljub sosedom in drugim živalim naš jezik še danes temelj naše narodnostne identitete in če smo že trpeli kronično umanjkanje cesarjev ali kraljev, nam vsaj na področju jezika, knjig in naše kulture ni nikoli trda predla.
Slovenščina je dvanajsti jezik na svetu, v katerem je bila že v šestnajstem stoletju natisnjena Biblija. Pustimo ob strani celični spomin našega svetobolja, ki gotovo sega v čase pokristjanjevanja in še dlje, po Vodnikovih Pesmih za pokušino je Prešeren v času evropske romantike naš jezik dvignil v dovolj visoke pesniške višave, da so za njim Župančič in moderna postavili na novem stavbnem zemljišču impozantne temelje jezika. Nanje se je na seji Sveta ministrov za izobraževanje, mladino in kulturo v Bruslju upravičeno sklicevala tudi naša kulturna ministrica Majda Širca. Javno se je namreč zavzela (kar ji štejem v velik plus), da bi bil državam članicam Evropske unije v prihodnje dovoljen ukrep uporabe ničelne stopnje DDV na knjigo. Kajti jezik in z njim literatura morata ohranjati svojo vlogo, konec koncev sta edini parameter, skozi katerega je mogoče identificirati slovenstvo, da ne 'bodo čez sto let', kot pravi moj dragi prijatelj Tone Pavček, 'slovensko govorili samo še lipicanci in nikogar ne bo, ki bi razumel njihovo belo govorico in užaljen ponos'. Če torej odmislimo skorajda vsakoletni jubilej, s katerim počastimo – kako morbidno − smrt in ne življenja največjega slovenskega pesnika, se lahko resnično zamislimo ob dejstvu, da postaja kultura v naši deželi le zaprašena in zdelana montažna lestev, na katero spleza politika ob počastitvi raznoraznih obeležij, kamor se pač spodobi prisloniti kulturo in potlej dobimo takozvano kulturno politiko, besedno zvezo, po kateri se mi naravnost nekulturno spahuje. Politika, ki ima polna usta kulture, kadar poziva h kulturi dialoga, je v resnici brezbrižna do kulture in do jezika, saj se oblast vznemiri le, kadar kak napihnjeni, oblastiželjni politik slovenske pomladi prav nič kulturno, temveč zgolj rumeno poziva javnost na ulico.
Slovencev je malo manj kot pol odstotka v novi domovini, Evropski uniji. Še posebej ob kulturnem prazniku se moramo zavedati, da je razlogov za strah dovolj. Resda smo majhni preživeli in globalnemu svetu lahko veliko damo: pestro samozavest kulturne zgodovine in posebnosti, toda temelj naše narodne identitete se že krepko maje – kot kaže, le redkokatere v naši državi skrbijo predavanja v angleščini po naših fakultetah, krepavanje znanja domačega jezika, vprašljiva medkulturna ozaveščenost proti hibridizaciji slovenskega jezika. Seveda je angleščina zgolj jezikovni sistem in sama po sebi nima nikakršnih ozemljskih teženj, toda nulta medkulturna ozaveščenost, ki jo izpričuje 'so what' politika, je majav kažipot v prihodnost, kjer nam ne bodo pomagali nobeni zakoni o slovenščini v javni rabi in samozadovoljstvo ob rabi slovenščine v evropskem parlamentu. S svojim jezikom namreč nismo etično zavezani zgolj prednikom, sebi in zemlji, na kateri živimo, temveč tudi zanamcem, mladim, za katere ustvarjam tudi sama. Je že tako, da mladinski pisatelji prvi pridobijo ali odvrnejo bralce. Odrasli bralci namreč ne bodo posegali po vrhunski domači književnosti, če jih ne bodo na to pripravili vsi, ki sodelujejo v 'prehrambni verigi mladinske književnosti': založniki z dobrimi in berljivimi mladinskimi knjigami, mediji, ki bi tem knjigam morali posvečati zasluženo pozornost, knjižnice in ne nazadnje šolniki - ki pa v plemenitem cilju seznanjanja z biseri književnosti povzročijo ravno nasprotno. Po zakonu narave bo namreč odraslih bralcev zmanjkalo, če ne bomo v branje prepričali otrok. Kajti odrasli se pritožujemo, da mladina bere samo nalepke na pločevinkah. Da ne ve, kdo je France Bevk (z vsem dolžnim spoštovanjem: hvala bogu, na nekaterih ikonah se počasi že sme nabrati tenka plast prahu). Da mladina ve samo, kdo je Lačni Franc. Da je potrebno mladini približati branje. Ki da je nekaj posebnega. In o tem, pazite ironijo, pridigamo odrasli, udobno parkirani pred televizorjem. Koliko učiteljev/ic, mentorjev/ic se lahko zares pohvali z zavidljivo bralno kondicijo? Koliko je takšnih, ki se že vse življenje oklepajo svoje priprave iz Cankarjevega Mojega življenja, da bi učencem priskutili njihovo lastno? Koliko njih zares sledi, pozna, interpretira ali celo dovoli interpretacijo besedil sodobne slovenske književnosti, tudi mladinske?
Sama sem pisateljica, navezana na rodni Maribor in z leti se tudi mene loteva napuh, da bo moje mesto mogoče nekoč prepoznavno tudi zaradi moje neskromne malenkosti, toda razvoj je okrog Maribora speljal slavno obvoznico, v mesto napeljal megalomansko nakupovalno središče in še marsikaj bi se našlo, razlike med predračunsko in končno vrednostjo pa so znašale toliko, kot bi stalo, če bi celemu Društvu Slovenskih pisateljev četrt stoletja plačevali mesečno rento v višini 2.000 eur. Pa še kakšen drobiž bi ostal. Vendar država take vrednosti knjižnim ustvarjalcem pač ne pripisuje, saj literatura kot obvod posameznika ne more več speljati proč od militantne potrošniške kiborgizacije, nakupovalna središča pa so v sklopu državne dresure v ovce sploh pravšnja za poglabljanje individualnih frustracij in družinskih sporov.
France Prešeren, vzrok in povod, da imamo dela prost dan, je pesnik, ki ga je in ga še danes iskreno, predano in strastno sovraži zelo veliko šolarjev. Preštevilni so malodane podlegli pod verzi, ki so se jih morali učiti na pamet. Odrasli so v mame, ki se danes hvalijo, kako so kupile tenko Lady, da bodo imele ves mesec kaj za brat, in v očete, ki zijajo sinhronizirane risanke, da jim ni potrebno brati podnapisov.
Kultura je vse, kar smo ohranili skozi zgodovino, samo kultura je ohranila nas skozi zgodovino. In nikoli nam druge stvari ne smejo zamegliti pogleda. Zato je narobe, če nas preplavi objestnost, ko odpiramo nove ceste, obenem pa nam zmanjka za knjige in knjižnice. Prešeren je živel od pičle advokature in premnogi so imeli pomembnejše položaje od njega, razkošno življenje in blišč dnevnega ugleda. Pa – mimogrede – slučajno vemo za kakšno politično in gospodarsko ime na Kranjskem tistega časa? Danes vemo, da so države, v katerih preberejo največ knjig, v vrhu svetovne gospodarske uspešnosti.
A ne glede na vse napore globalizacije, da bi jezik in z njim identiteto posameznega naroda iz nacionalnega premaknila v manjšinskega, beseda ostaja in mi obstajamo z njo. Zato seveda ni vseeno, kako ji služimo. Kajti knjige so svet, v katerega vstopimo le, ko odpovedo vsi drugi glagoli. Še sreča, da se čas vsaj zaradi knjig kdaj pa kdaj ustavi. Kadar nas strani premočno posrkajo vase, odložimo knjigo in stopimo na prag, da vdihnemo hitrost mimodrvečega sveta. Spet drugikrat naredimo ravno nasprotno: stopimo na prag knjig, da vdihnemo premišljeno počasnost besed, tistih pravih meja naše resničnosti. Kajti najprej je bila beseda. In zato jih otroci potrebujejo. Potrebujejo knjige, da dohitijo svet. In mi potrebujemo otroke, da dohitimo sebe.
Spoštovani gospod župan, spoštovani kulturni ustvarjalci, drage krajanke in krajani, iskreno vam čestitam ob kulturnem prazniku in želim, da bi se na vaši nočni omarici čimveč krat znašla dobra domača knjiga."