Občina Lenart je v letu 2007 zaščitila blagovno znamko 
OVTAR - VARUH SLOVENSKIH GORIC 

Kdo je bil Ovtar?
Dolga stoletja je življenje slovenskega kmeta teklo od pomladi do jeseni, od setve do žetve, po starodavnem utečenem redu, ob spoštovanju starih postav, nepisanih zakonov življenja, ki jih je ded sporočal sinu in sin vnuku.
Danes le še sedemdesetletniki, osemdesetletniki vedo povedati, kako je bilo njega dni. Različnost posameznih slovenskih pokrajin se odraža v različnosti šeg, noš, pesmi… Nekatere stare šege in navade so še žive, nekatere se preoblikujejo, prilagajajo novem načinu življenja in mišljenja, nekatere izginjajo…

OVTAR – VARUH SLOVENSKIH GORIC
Še pomnite štajerskega ovtarja?
Ker se grozdje že precej časa pred trgatvijo »mehča«, nekako od srede avgusta dalje in je lahek plen za ptiče in razne nepridiprave, postavimo v Slovenskih goricah v vinograde klopotce.
Prav ob tem času pa so v preteklosti nastopili svojo honorarno službo tudi čuvaji vinogradov, sadovnjakov in poljedelskih pridelkov – OVTARJI.
Ovtarska služba se je pričela s 15. avgustom. Večinoma so čuvali le vinograde, saj tatvin drugih sadjarskih in poljedelskih pridelkov skoraj ni bilo. Služba je trajala do 15. novembra ali mogoče še dlje, kakršna sta bila letina in čas spravila grozdja.

Trimesečno čuvanje je ovtar opravljal neprenehoma dan in noč. Čuvaji vinogradov so se hranili le priložnostno pri lastnikih, prenočevali v utah ali le pod drevesi. Niso pa redki primeri, da se je ovtar pri svojih obhodih krepčal v različnih kleteh in nekje v senci zaspal, ne ravno v veliko veselje vinogradniških gospodarjev.
Preoblekli so se navadno enkrat na teden, za britje pa praktično ni bilo časa, niti želje, saj so se jih tatovi bolj bali, če so hodili po vinogradih kosmati in bradati. Za klobukom so ovtarji nosili šopek z dodanim vinskim listjem. Dobiti ovtarsko službo ni bilo tako enostavno. Od posestnikov vinogradov je najprej moral dobiti pisno privoljenje, da so ga pripravljeni sprejeti na delo. Vsak ovtar je moral pri tem upoštevati, da je dobil čim več privoljenj vinogradnikov in da so bili ti medsebojno blizu, po možnosti celo sosedje. Približna površina, ki jo je lahko čuval posameznik je bila 3 hektarje. Vmes so lahko bili nekateri posamezniki, ki niso hoteli čuvaja, češ, da bodo sami čuvali. Nato je moral bodoči ovtar vložiti prošnjo na občino, ta pa je kandidata izbrala. Vsi izbrani kandidati so bili poklicani nato na sodnijo, kjer so morali priseči, da bodo službo vestno opravljali z rednimi obhodi vinogradov in da ne bodo zamolčali nobenega krivca ali tatu.
Vse vinograde, ki so mu bili zaupani, je moral obhoditi vsak dan in sicer enkrat podnevi in enkrat ponoči. Pri vsaki hiši, ki je najela ovtarja, se je moral obvezno oglasiti. Ko je vstopil v hišo, je zbrane pozdravil, nato ostal največkrat med vrati, oditi pa je moral brez pozdrava, da domači niso vedeli kdaj je šel in ne kam.

Če je prišel ovtar k hiši med jedjo, je imel pravico, da je vzel najbližjo žlico, lahko kar komu pri mizi, na hitro nekaj pojedel in spet izginil.
Svoje poti po vinogradih je izvajal vedno drugače, da nihče ni vedel, kje je hodil in iz katere strani naj bi se spet pojavil. Skrivne poti so bile strah in trepet tatov. Da je ponoči opravil svoj obvezni obhod vinograda, je dokazoval prazen kozarec žganja, ki so mu ga domači postavili na določeno mesto, največkrat na zunanjo okensko polico.

Za kršilce ali tatove so bile naslednje kazni:
-do pet grozdov ukradenega grozdja je pobral odškodnino ovtar sam, in sicer tako, da je nepridipravu grozdje enostavno odvzel; -za večje tatvine pa je moral tatu prijaviti policiji.
Velika sramota za posameznika je bila, če ga je ovtar peljal na policijo, saj je vaška skupnost takoj vedela, kdo krade grozdje v določenih predelih.
Glavni kršitelji so različni: otroci, fantje, vasovalci, romarji, nedeljski izletniki, viničarji in drugi nepridipravi. Otroci so kradli grozdje večinoma na poti v šolo ali iz nje in največkrat so kradli v skupinah. Zanje so odgovarjali starši.
Po ustnem izročilu je bil ovtar nekaj nenavadno groznega in strašnega. Ovtar je tatu zgrabil šele takrat, ko je ta hotel zapustiti vinograd. Večjo količino nakradenega blaga je moral izročiti lastniku vinograda. Pogosti tatovi grozdja so bili fantje vasovalci, ki so trgali grozdje za dekleta. Kdor je ujel vasovalca pri kraji, ga je lahko celo denarno kaznoval. Če vasovalec ni imel denarja, mu je ovtar odvzel klobuk, kar je bila za mladeniča velika sramota. Posebno vestno so morali ovtarji opravljati svoje delo ob dnevih romanj. Romarji, ki so potovali na božjo pot k Sveti Trojici, so pogostokrat spotoma obiskovali vinograde in trgali grozdje zase ali za svoje bližnje. Vzoren ovtar je lahko od romarjev pobral kar velik zaslužek. Največja sramota za ovtarja je bila, če je bil na obisku v hiši in je ravno v tem času vstopil kdo s krožnikom pravkar nabranega grozdja. To se je ovtarjem pogosto dogajalo ob gostijah, krstih in ob skupnih kmečkih opravilih, na primer pri ličkanju koruze. Ovtar je bil večkrat ogrožen. Če se je zameril fantom, so mu ti napletli žice in vrvice po vinogradih, nanje obesili grozdje in mu s tem dokazali njegovo nesposobnost.

Kakšen je bil zaslužek za to težko in zanimivo delo?
V času Avstro–Ogerske je bil sezonski honorar za ovtarsko delo 140 – 160 kron ali 4 krone za polovnjak (300 litrov) naprešanega mošta. Zaslužek je bil sicer obilen in za nevarno in naporno delo vsekakor ustrezen.

OVTARSKA PALICA
Kot znak svoje časti in kot orožje so ovtarji nosili ovtarsko palico. Eno od teh hrani Pokrajinski muzej v Mariboru.
Palica je bila podobna primitivni helebardi s kovinsko konico (nožem). Urezana je iz hruškove veje. Grče so okrašene z medeninastimi žebljički. Palica se je nosila na rami, podobno kot puška. Namesto jermena služi pri omenjeni palici zakrivljen korombač, spleten iz vrbovih šib. Palica je bila občinska last in se je tam tudi hranila.
Čas trgatve se je iztekel. Pred šestdesetimi in več leti pa se je v tem letnem času končala tudi zahtevna, nevarna, zanimiva in tudi dokaj donosna sezonska služba slovenjegoriškega ovtarja.