Četrtek, 21 Junij 2018 15:56

Zlatoporočno slavje Stanislave in Leopolda Rola

50 let skupnega življenja je dolgo obdobje, toda če se znajo ljudje prilagoditi drug drugemu, si prisluhniti in se razumeti, potem je to lahko prijetno, bogato obdobje. Prav takšno sta doživljala tudi gospa Stanislava  in gospod Leopold Rola, ki sta 19.06.2018, v cerkvi Svetega Ruperta, tako kot pred 50 – timi leti rekla »DA«.

50 let skupnega življenja je dolgo obdobje, toda če se znajo ljudje prilagoditi drug drugemu, si prisluhniti in se razumeti, potem je to lahko prijetno, bogato obdobje. Prav takšno sta doživljala tudi gospa Stanislava  in gospod Leopold Rola, ki sta 19.06.2018, v cerkvi Svetega Ruperta, tako kot pred 50 – timi leti rekla »DA«. Stanislava Rola, rojena Brunčič, se je rodila 15. 11. 1946 leta v Mariboru. Otroštvo je skupaj z mlajšima polbratom Mirkom in polsestro Zaliko, preživljala pri materi Angeli in očimu Janku Poštraku na kmetiji v Črmljenšaku. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Voličini, je ostala doma in pomagala staršem na kmetiji. Naslednje leto se je vpisala v Kmetijsko šolo v Svečini. Po šolanju se je kot poslovodkinja zaposlila v Kmetijski zadrugi Lenart, v obratu Selce. Usoda je hotela, da je tam  je spoznala  svojega bodočega moža. Po štirih letih službe je ostala doma in od takrat skrbela za družino in kmetijo.
Leopold Rola, se je kot tretji otrok od petih, rodil 10. 10. 1943 leta, materi Ani in očetu Jožefu, v Selcih. Otroštvo je preživljal s sestrami Marijo, Miliko in Jožico ter bratom Brunčem. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini.  Zaposlil se je v Kmetijski zadrugi Lenart v obratu Selce, kjer je spoznal dekle, s katero se je poročil. Po sedmih letih službovanja v Selcih je odšel v službo k Snagi v Maribor. Upokojil se je leta 1993.
Stanislava in Leopold sta se odločila za skupno življenjsko pot in se 15. 6. 1968 leta, poročila v cerkvi sv. Ruperta. Svoj dom sta si ustvarila na Leopoldovi domačiji. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Ivan 1968 in Poldi 1970 leta. Poldi si je ustvaril družino ne daleč vstran v Črmlji, Ivan pa je doma in ob službi pomaga staršem. Redno ju obiskujejo in razveseljujejo tudi vnuki Benjamin, Boštjan, Leon in Tamara, ki tudi radi priskočijo na pomoč pri kakšnih opravilih.
Najpomembnejše je to, da se imata še vedno rada, da se spoštujeta, da živita drug za drugega in, da sta srečna. S tem svojo srečo delita vsem svojim najdražjim.