fbpx Na vsebino

KONTAKTNI PODATKI ŠTABA CIVILNE ZAŠČITE LENART
02 729 13 48 ali
obcina@lenart.si ali mobilne številke 041 496 994 in 041 654 931                        

#OstaniDoma #OstaniZdrav

POSTAVITVE V KROŽNIH KRIŽIŠČIH

Krožna križišča v Lenartu krasijo postavitve, ki ponazarjajo etnološko, tehniško in gospodarsko dediščino Slovenskih goric.

OVTAR
Dolga stoletja je življenje slovenskega kmeta teklo od pomladi do jeseni, od setve do žetve, po starodavnem utečenem redu, ob spoštovanju starih postav, nepisanih zakonov življenja, ki jih je ded sporočal sinu in sin vnuku.
Grozdje zori od srede avgusta dalje in je lahek plen za ptiče in razne nepridiprave.
Prav ob tem času pa so v preteklosti nastopili svojo »honorarno« službo tudi čuvaji vinogradov, sadovnjakov in poljskih pridelkov – OVTARJI.
Ovtarska služba se je pričela s 15. avgustom. Večinoma so čuvali polja in sadovnjake, služba je trajala do 15. novembra ali mogoče še dlje.
Trimesečno čuvanje je ovtar opravljal neprenehoma dan in noč. Čuvaji »ovtarji« so se hranili le priložnostno pri lastnikih, prenočevali v utah ali pod drevesi.
Za klobukom so ovtarji nosili šopek. Dobiti ovtarsko službo ni bilo tako enostavno. Od posestnikov je ovtar najprej moral dobiti pisno privoljenje, da so ga pripravljeni sprejeti na delo. Vsak ovtar je moral pri tem upoštevati, da je dobil čim več privoljenj in da so bili ti medsebojno blizu, po možnosti celo sosedje. Približna površina, ki jo je lahko čuval posameznik je bila 3 hektarje. Nato je moral bodoči ovtar vložiti prošnjo na občino, ta pa je kandidata izbrala. Vsi izbrani kandidati so bili poklicani na sodnijo, kjer so morali priseči, da bodo službo vestno opravljali z rednimi obhodi in da ne bodo zamolčali nobenega krivca ali tatu.
Vse površine, ki so mu bili zaupane, je moral obhoditi vsak dan in sicer enkrat podnevi in enkrat ponoči. Pri vsaki hiši, ki je najela ovtarja, se je moral obvezno oglasiti.
Posebno vestno so morali ovtarji opravljati svoje delo ob dnevih romanj. Romarji, ki so potovali na božjo pot k Sveti Trojici, so pogostokrat spotoma obiskovali sadovnjake in nabirali sadje.
Kot znak svoje časti in kot orožje so ovtarji nosili ovtarsko palico. Eno od teh hrani Pokrajinski muzej v Mariboru.
Palica je bila podobna primitivni helebardi s kovinsko konico (nožem). Urezana je iz hruškove veje. Grče so okrašene z medeninastimi žebljički. Palico je nosil na rami, podobno kot puško. Namesto jermena služi pri omenjeni palici zakrivljen korombač, spleten iz vrbovih šib. Palica je bila občinska last in se je tam tudi hranila.
Zadnji ovtarji so v Slovenskih goricah svojo službo opravljali pred šestdesetimi leti in več, ko se je končala tudi zahtevna, nevarna, zanimiva in tudi dokaj donosna sezonska služba slovenskogoriškega ovtarja.

KLOPOTEC
Prva omemba klopotca v slovenskem jeziku sega v leto 1797, v pesmi Ljutomerčana Leopolda Volkmerja »Tožba enega vencerla pri domlatkeh«, kjer je v 23. kitici omenjen klopotec. V tiskanem viru je klopotec prvič omenjen leta 1812, beseda »klopotez« se nahaja v prvi tiskani vzhodnoštajerski slovnici Theoretisch praktische Sprachlehre, avtorja L. Šmigoca, iz Haloz.
Pomemben dokument o preteklosti klopotcev na Slovenskem predstavljajo njegove upodobitve, in sicer je najstarejša znana upodobitev klopotca na Slovenskem Klopotec pod Bizeljskim gradom pred letom 1829, štajerskega litografa in založnika Josepha Franza Kaiserja. Druga najstarejša pri nas znana upodobitev klopotca je na upodobitvi Meranovega iz leta 1835, ki je bil v lasti nadvojvode Janeza.
Etnologi se sprašujejo, ali je naključje, da sta avtorja prvih omemb klopotca Prlek Volkmer in Haložan Šmigoc? Izhajata iz domovine klopotcev. Na osnovi navedenih dejstev prof. dr. Lepold Kretezenbacher ugotavlja, da literarni in slikovni viri iz začetka 19. stol. kažejo, da klopotec izvira iz krajev južno od Drave in Mure.ž
Klopotec je lesena mehanska naprava na visokem lesenem drogu, uporablja se za odganjanje ptic (vrabcev in škorcev) iz vinogradov, v času, ko zori grozdje. V Sloveniji je klopotec najbolj razširjen v Prlekiji, Slovenskih goricah in Halozah. Sprva naj bi jih postavljali na poljih, kasneje pa pretežno v vinogradih. Klopotci so različno izdelani, odvisno od pokrajine, v Slovenskih goricah ima dva para kril ali vetrnic, na Goričkem tri pare in na Avstrijskem Štajerskem štiri pare kril.
Klopotec je sestavljen iz droga, na katerem stoji klopotec, običajno je visok od 4 do 5 metrov. Stol je osnovni nosilni del klopotca in stoji na vrhu droga. Rep je namenjen upiranju vetra med veje, tako da se klopotec v vetru obrača. Rep je običajno iz hrastovih vej. Deska je pritrjena na stol tako, da ob njih tolčejo kladivca in povzročajo klopotčev zvok. V vetrnice ali perutnice se ujame veter, zavrti gred in kladivca. Število vetrnic je odvisno od pokrajine; slovenskogoriški klopotec ima dve vetrnici.
Iz navedenih virov in podatkov izhaja, da je klopotec del slovenske kulturne in etnološke dediščine, eden od simbolov Slovenije, ki je značilen predvsem tudi za območje Slovenskih goric. Da je slovenskogoriška posebnost priča tudi njegova izdelava, saj ima slovenskogoriški ali prleški klopotec dve krili ali vetrnici in se v izdelavi razlikuje od klopotcev iz drugih slovenskih pokrajin.

PREŠA/STISKLANICA
Preša ima na območju današnje Slovenije, torej tudi na območju Osrednjih Slovenskih goric dolgo zgodovino. »Preše so po svoji obliki, velikosti in celo morebitnem okrasju predvsem odlični primerki tehničnega znanja ljudi na eni strani in obvladovanja določenih obrtnih in rokodelskih znanj na drugi. Izdelovanje preš ali stiskalnic sodi namreč v okvire domačega tesarskega znanja, saj so bile izdelane iz lesa, in sicer iz hrastovine« (vir: http://www.posta.si/opis-postnega-ziga/219/Slovenija-Evropa-v-malem-Vinska-presa?nodeid=534, Pošta Slovenije).
Slovenski etnolog dr. Janez Bogataj v knjigi Slovenske obrti na Slovenskem prešo uvršča med glavne izdelke domače tesarske obrti na Slovenskem.
Dežela s tako raznoliko vinogradniško in vinarsko kulturo pozna vrsto enačic in celo različnosti tudi na področju vinogradniškega orodja in naprav. Različni so (bili) posamezni tipi vinogradov in vinogradniških območij s pripadajočimi vinogradniškimi stavbami (kletmi, hrami in zidanicami). V vinogradniški in vinarski dediščini najdemo tudi dokaj različne tipe preš, torej grozdnih stiskalnic, ki so po svoji obliki, velikosti in celo morebitnem okrasju predvsem odlični primerki tehničnega znanja ljudi na eni strani in obvladovanja določenih obrtnih in rokodelskih znanj na drugi. Izdelovanje preš ali stiskalnic sodi namreč v okvire domačega tesarskega znanja, saj so bile izdelane iz lesa, in sicer iz hrastovine. Le v sredozemskem delu Slovenije so določene dele stiskalnic izdelovali tudi iz kamna. To so bili spodnji banjasti deli, prek katerih se je stisnjena tekočina pretakala v vinsko posodo. V drugih vinogradniških predelih je bil tudi ta del stiskalnic lesen. Vrhunsko mojstrstvo so stiskalnice z enim ali dvema vijakoma in matico, na tesarski način izdelanimi iz lesa. Glavna klada stiskalnice je bila po navadi narejena iz debelejšega hrasta in je prek vijaka ob primerni obtežitvi omogočala stiskanje grozdja v košu. Prav čelo te klade so pogosto dodatno krasili z najrazičnejšim okrasjem in inicialkami ter letnicami v plitvi reliefni tehniki (vir: http://www.posta.si/opis-postnega-ziga/219/Slovenija-Evropa-v-malem-Vinska-presa?nodeid=534, Pošta Slovenije.)

VODNJAK
Vodnjaki so bili v preteklosti za slovensko podeželje izjemnega pomena, saj so bili edini vir oskrbe s pitno vodo pred obdobjem gradnje lokalnih in javnih vodovodnih omrežij. Na območju občine Lenart se je gradnja lokalnih (vaških in javnih vodovodnih omrežij) začela po letu 1970. Po tem obdobju so vodnjake opuščali, mnogi so bili obsojeni na propad.
Ne le na dvoriščih stanovanjskih hiš in v vaseh, tudi na trgih večjih naselij in mest so stali vodnjaki, ki niso samo dajali vodo žejnim prebivalcem, ampak so bili kraj druženja in srečanj. Tudi na trgu v Lenartu (današnji Trg osvoboditve), na križišču cest Lenart- Maribor- Gornja Radgona- smer proti Ptuju) je še sredi 50-ih let preteklega stoletja stal vodnjak.
Stara domača obrt, ki je žal izumrla, je bilo studenčarstvo in je bilo povezano z iskanjem vode, kopanjem vodnjakov in nameščanjem vodnih črpalk za črpanje vode iz vodnjakov.
Na območju občine Lenart, v Osrednjih Slovenskih goricah se je studenčar po domače imenoval »prumohar«, kar izvira iz nemškega izraza za studenčarja »Brunnenmacher«. Zadnji »prumoharji« so v Slovenskih goricah svoje delo opravljali do začetka 70-ih let preteklega stoletja.
Za Osrednje Slovenske gorice je bil značilen lesen vodnjak, domačini so ga imenovali »stüdenec«, beseda se v narečju uporablja še danes.

VODNI MLIN in MLINSKO KOLO
Vodni mlini imajo svojo preteklost in zgodovino na območju današnje Slovenije, tudi v Osrednjih Slovenskih goricah. Mlin je eden od simbolov Slovenije in je del slovenske etnološke, gospodarske, kulturne dediščine in domače obrti.
Mlinarstvo sodi med najstarejše obrti človeškega rodu. Prve omembe mlinov pri nas srečamo že v zgodnjem srednjem veku. Ohranjeno arhivsko gradivo dokazuje, da so bili mlini razširjeni tudi med Muro in Dravo. Obdobje med 12. in 13 stoletjem je glavna doba razvoja mlinov na Slovenskem, omenjajo plavajoče mline, mline na veter. Že od 16. do 18. stoletja so postavljali večje vodne mline ob močnejših vodnih virih, ob potokih pa so postavili mline z enim kolesom.
Ob koncu 19. stoletja je bilo na Kranjskem od 1500 do 1700 kmečkih mlinov. Iz poročila Zbornice za trgovino, obrt in industrijo vidimo, da je bilo v Dravski banovini leta 1930 še okrog 2000 manjših vodnih mlinov (vir: Janez Bogataj: Domače obrti na Slovenskem, DZS, 1989)
Tudi na območju današnje občine Lenart so že pred več kot 100 leti stali vodni mlini. »Po popisu iz leta 1840 je razvidno, da je bil tok potoka Velka v tistih časih zelo izkoriščen za potrebe mlinarstva. V kraju Spodnja Velka je bil en mlin z dvema kamnoma, v naselju Žitence štirje mlini s po dvema kamnoma, v naselju Žice dva mlina s po dvema kamnoma, v Zgornjih Žerjavcih štirje mlini s po dvema ali tremi kamni, v naselju Spodnji Porčič dva mlina s po dvema kamnoma in v naselju Radehova dva mlina s po dvema kamnoma.« (Vir:https://sl.wikipedia.org/wiki/Velka_(Pesnica).

V kolikor si želite uporabljati vtičnike socialnih omrežij, morate sprejeti piškotke.

Please publish modules in offcanvas position.