ZAVRH V SLOVENSKIH GORICAH 40 LET POZNEJE
Iz enega od vrhov Slovenskih goric je ob jubileju zavelo sporočilo v Maistrovem duhu, da bi lahko mlado slovensko državo leta 1991 gradili drugače, še bolj enotni in povezani……smo ga morebiti spregledali ali celo namerno preslišali?
To soboto, 3. oktobra 2026, se bodo na Zavrhu že štiridesetič poklonili spominu ne generala in pesnika Rudolfa Maistra Vojanova in s tem potrdili spominjanje, ki sega vse do generalove smrti leta 1934. Na Zavrhu so preprosti domačini, v glavnem viničarji in dninarji, generala spoštovani, se s njim radi sproščeno pogovarjali in opozarjali na slabosti jugoslovanske države, od katere so po bojih za severno slovensko mejo in za slovenski Maribor v letih 1918/1919, pričakovali več. Završka Maistrova spominjanja so bila dola leta povsem pozabljena, čeprav nosijo uradno letnico 1961. Takrat so brez političnih težav ali zadržkov po Maistru poimenovali Turistično društvo in leta 1963 še stolp. Iz spontanega gibanja se je razvilo organizirano spominjanje z letnico 1986. Na to so domačini ponosni in te obletnice se bodo z vseslovenskim pohodom od Maribora, Cerkvenjaka in Lenarta posebej spomnili z bogatim kulturnim programom. Nastopili bodo lenarški pihalni orkester MOL, Eva in Matic Lorbek, Završki fantje pod vodstvom Darka Škergeta, Dvorjanski muzikanti pod umetniškim vodstvom Boža Čobca in v vlogi generala Maistra dramski igralec Bojan Maroševič. Slavnostni govornik bo pobudnik Maistrovih prireditev na Zavrhu prof. Aleš Arih.
In ob tej priložnosti vnovič opozorim, da je bilo spominjanje na Maistra po letu 1945 odvisno od razumevanja politike v posameznih okoljih. V Kamniku je Maister dobil spomenik že leta 1970. Na odkritju je brez zadržka sodeloval je tudi vidni partijski funkcionar in medvojni partizanski poveljnik Franc Leskovšek Luka. Ob obletnicah bojev za severno mejo so bile spominske slovesnosti tudi v Mariboru, kjer pa je bil odnos partijske nomenklature do Maistra drugačen. Mnogo bolj odklonilen, kot drugod po Sloveniji. Tudi kar se tiče generalovega spomenika. A moramo vseeno biti pošteni in povedati, da je bil spomenik borcem za severno mejo odkrit na robu mestnega parka, na katerem pa Maistrov lik ni bil izpostavljen, da ne bi zasenčil »junakov partizanskega boja«. V tem je bil problem partijske stigmatizacije Maistra in njegovih borcev za severno mejo. Partijska nomenklatura in vladajoča ideologija nista dovolili, da bi bil Maister preveč v javnosti in tudi v zgodovinopisju močneje prisoten, kot so bili prisotni partijski voditelji »revolucije«, partizanski poveljniki in borci 1941 – 1945. V zraku je bila tudi bojazen, da bi lahko s pretiranim javnim spominjanjem iz Maistra naredili kult osebnosti in z njim zasenčili takrat znane kulte. Naj opozorim, da si tega Maister v času življenja sploh ni želel in je večkrat opozoril, da se iz njega in njegovih borcev ne sme delati nikakršnega kulta osebnosti in tudi ne zgodovinskega mita. »Mi smo opravili svojo dolžnost do domovine«, je bilo njegovo stališče. Zgodovinopisno (torej v stroki) se je odnos do Maistra spremenil leta 1978 na 19. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Mariboru. Torej ob 60 – letnici bojev za severno mejo. V partijski politiki mesta Maribor pa še vedno ne. Ocenjujem, da je bila drža občinskih in partijskih voditeljev v Mariboru do političnega vrha v SRS poniglava. Na (mogoče provokativno, nimamo dokaza) vprašanje, »kaj pa ta še dela tukaj« Sergeja Kraigherja med obiskom občine se je občinska oblast odzvala z odstranitvijo Pirnatovega doprsnega kipa iz občinske avle in ga dala odpeljati pred OŠ v Šentilju. Tam je bil brez političnih pritiskov lepo sprejet in je dolga leta tudi ostal. Dokaza, da je visoki republiški funkcionar zahteval odstranitve kipa sam kot raziskovalec nisem videl, morda je celo še vedno shranjen v arhivu, bilo bi ga dobro poiskati. Sploh zaradi odmevov v javnosti, ki so bili na rovaš takratne partijske politike izrazito kritični. Ukrep je bil milo rečeno povsem nepotreben. Po drugi strani pa drži, da je stroka zlasti v Muzeju narodne osvoboditve pod vodstvom ravnateljev dr. Milana Ževarta in po njem dr. Marjana Žnidariča, Maistra raziskovala, prirejala razstave in publicirala. Nekdanji ravnatelj muzeja in zelo dober poznavalec novejše slovenske zgodovin, dr. Marjan Žnidarič mi je zatrdil, da navedbe o zamolčanosti Maistra ne držijo. General, njegovi sodelavci in borci niso bili ne zamolčani in ne pozabljeni. Res pa je, da niso bili v ospredju javnega in zgodovinskega spomina, kot akterji NOB. S tem se tudi osebno globoko strinjam. Navsezadnje so po Maistrovih borcih poimenovali novo šolo na Pobrežju v OŠ Borcev za severno mejo. Vzklilo je tudi pravo gibanje za javni spomin na Maistra na Zavrhu leta 1986.
V samostojni Sloveniji se je spominjanje na Maistra radikalno spremenilo. Osebno ocenjujem, da smo iz Maistra že naredili kult osebnosti, kar ni prav. Maister z vsem, kar je treba postaviti okoli nje, si zasluži korektni zgodovinski in javni spomin z vsemi oblikami, ki temu pritičejo. To je po moje tudi vse in dovolj. Še posebej pomembno je negovanje Maistrovih vrednot in izročila v Slovenski vojski. Žal pa se tudi tukaj pojavljajo pretiravanja, kot so se v preteklosti okoli tradicije partizanstva. Vojaška zgodovina ima nalogo, da vojaško – zgodovinski vidik Maistra in izročila prve slovenske vojske iz leta 1918 vtke v domoljubne vsebine za pripadnike slovenske vojske. Brez revizionizma, prevrednotenja ali celo falsificiranja zgodovinskih dejstev. Včasih podobno ali celo bolj ekstremno, kot na drugih področjih prevrednotenja novejše slovenske zgodovine. Na Zavrhu so tudi ob letošnjem okroglem jubileju spominjanja temu rekli – ne!
Dr. Marjan Toš, prof.
